Poetry

Tako dolgo se že sprašujem…
o občutljivih popoldnevih,
gostih poletnih večerih julija,
okrašenih s spiralnimi rjuhami
drobnih nebesnih znamenj,
prehodna ležišča moje samote,
tiha brezimna pribežališča
hrepenenj votlih glasov
skozi odrinjena sanjava leta -
odmevna vsakomur
na svoj način –
da začenjam dojemati
minljivost miline kot obledel
kalejdoskop tankočutnosti,
izgubljeno raven plimovanja
skritih zalivov oceana življenja,
kjer se znova in znova
kiralno prepirajo zame,
umrljiva poletja.
 
Tako dolgo se že sprašujem…
…pobratena s tišino,
da besede pomenijo
izničenje stvari,
odrezan prag labirintu
prividov sanj,
ker si upam
skozi svoj čas agonije,
radovednih oči
gasiti zublje duše,
neodrešeno verjeti
v pogrešan letni čas,
toplino milostnih sledi
voditi na ruševine sna,
kot zadnji način zavetja,
pod okriljem smiljenja sebi;
brez sonca v grlu,
skozi praznino stvari,
snubim poletna razodetja.
 

Milena Sušnik Falle - Slovenija