Milena Sušnik Falle, 16 april 2013
Nad obličjem gora čemi –
prosojno škrlaten slap,
v razkošju zamolklega zlata
vijugasto pahlja nebo,
soj osuplosti medi postlan večer;
obred veličastja narave
na oknih prežema
pozno cvetoče nageljne -
vzdušje privajeno otožno,
preveto s svetlobo izgorevanja,
pokončnost ur upogiba v temine.
V meni šumi tišina,
ne ohladi žalosti.
Mirno nesrečna,
zibam izgubo obritega dneva -
pestujem težo skrbi;
tipaje za bliščem z očmi
odmikam postane slasti,
ki so me pajčevinasto potrle,
da razdvojena
ne padem na tla,
kakor drevo s sonca presajeno,
ko mu ranijo korenine.
Ožarjen poljub večera -
krasi nebesni kolaž,
odmika podane obrise
in zgane postanek noči;
mehkoba perjanice svoda
valove togih misli upočasni…
toliko tega sloni v meni -
okroglost bežanja moje mladosti,
davno obnošene - nikoli izživete,
polnost hrama stresa – od nečesa…
stisnjeno v življenjski čas,
mojih prvih las - srebrne sivine.
GEBETTETER ABEND
Über dem Antlitz der Berge kauert er –
ein transparent purpurner Wasserfall,
in der Fülle matt schimmernden Goldes
fächelt er schlangenförmig den Himmel,
ein Anflug von Verblüffung seiht den gebetteten Abend;
das Ritual der Herrlichkeit der Natur
erfüllt die späten Nelken
an den Fenstern –
eine Stimmung gewohnt wehmütig
durchdrungen vom Licht des Verbrennens,
beugt die aufrechte Haltung der Stunden ins Dunkel.
In mir rauscht Stille,
sie kühlt nicht die Trauer.
In ruhigem Unglück
wiege ich den Verlust des geschorenen Tages –
wiege ich die Last der Sorgen;
taste mit den Augen nach Glanz
beiseite schiebend die abgestandenen Genüsse,
die mich wie Spinnweben niedergedrückt halten,
damit ich gespalten
nicht zu Boden stürze
wie ein von der Sonne verpflanzter Baum,
dem seine Wurzeln verwundet sind.
Ein brennender Abendkuss
schmückt die himmlische Collage,
verrückt die gegebenen Konturen
und faltet das Verweilen der Nacht;
Weichheit von Federwolken am Himmelsbogen
bremst die Wogen ungelenker Gedanken …
so viel von dem ruht in mir –
die flüchtige Rundheit meiner längst
abgetragenen – nie ausgelebten Jugend,
der volle Tempel des Stresses – von etwas …
in die Lebenszeit gezwängt,
meiner ersten Haare – Silbergrau.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
Milena Sušnik Falle, 7 april 2013
Na pomlad
čakam,
da pride mimo
izza potopljenih let,
nekdo, ki več ga ni;
na praznik
brstečih tulipanov,
ko v duši otipam
zavetje tistih čutnih rok,
žarečih v mehkobi dotika,
nepreklicno samo mojih;
nedeljiv simbol sreče,
kot v venček povezana
bela omela,
viseča na vratih
vsakoletnega
božičnega večera.
Čakam – skrivoma,
da pride mimo
nekdo, ki več ga ni,
z mehkimi stopinjami
po stezi znani,
kot da se bojim,
da prazen dan
ne bi zaslužil
polnega jutra;
v pričakovanju
sem kot deroča reka,
ki človeka nosi,
spodkopava tla,
neizprosno pogubljivo,
sončnost pomladne slike
slikovitih iluzij,
upanje dohiteva.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
pesniška zbirka Tempus fugit – Čas beži
Milena Sušnik Falle, 22 january 2013
Skozi stoletja
čas se levi,
neviden kot glasba,
sanjavo begoten
od življenja do smrti,
nestanovitno končen
v neskončnosti;
razklan kot drevo po neurju,
škrlaten plen v šapah pozabe –
včasih steklena kocka raja,
ki se v hipu stre.
Po neizmerljivi sledi,
ki zdi se kratka,
drsi doba v dobo;
potne srage usode
polzijo v naše svetove,
skozi majave pregrade
koščkov davnih dejanj,
v zalive svilnate vere,
da pričakovanja ne bi potonila –
kajti čas je val,
ki pride in gre…
Milena Sušnik Falle - Slovenija
(pesniška zbirka Tempus fugit – Čas beži)
Milena Sušnik Falle, 11 january 2013
Novembrski bregovi noči
prepojeni hladom in vnemo
vozlov jesenskega vetra,
burijo utesnjeno temino,
v brezizhodne občutke
ritualnega kroženja
počasnih jesenskih ur,
raznašalk stoka samote
do obzorja jutranje svetlobe
osiromašene sonca,
ko bomo drug ob drugem,
zaverovani le vase,
ob stebrih zore
dohitevali svoje navade,
ob zapuščenih cestah
svojih vsakdanjih zgodb,
iskali prehodne poti
za udar novega stvarjenja.
V tej noči postajam misel,
obvisela za pogledom
razhajanja topline s hladom,
izgubljam pulz žalosti,
trgam molk v preblisku videnja
spopada tesnobe z naravo,
ki z mrazom pušča odtise
izven zidovja tople izbe –
uzrla neslišna govorica,
v pridihu jesenskega ostanka
poraja slutnjo vračanja vase,
priklonjeno oddaljena
prepuščena zavetju skrivnosti,
v razmišljanju primerljiva
z mrzlo grudo zemlje,
ki v bitki s trpkim hladom
varuje korenine rastja
za pomladna oživljenja.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
Milena Sušnik Falle, 11 january 2013
Pozno poletje
niha daleč v leto,
čutno lesketa prostor
s prozornimi zastori
obrušenega spomina.
Na pragu jeseni
otožno purpurni odtenki,
vznemirjajo gladino jezera,
v zamaknjeni pokrajini
zrcalijo samotnost hiše,
skalnatih temeljev,
dotrajanih vratnih opažev, oken…,
opazno razpadajočo
pod krošnjami vrb žalujk -
kot odtisi let na krivuljasto
žilnatih listih življenja;
zaljubljeni v šepet narave,
zamotani v otožnost,
v pokrajini brez žive duše,
zibam v sebi brezciljni zanos,
kot šepetajoče ustnice
izpoved najlepših besed.
V zapoznelem vzgibu poletja,
bijem nostalgičen boj,
begotno – kot veter z mlini;
s prepletenimi prsti
mirim notranji trepet,
ne znam drugače
orisati hotenje svojih rok,
zatečeno v oddaljen čas.
Obujena idila,
zastaja v meni,
živi brez časa;
kupole daljav,
hranijo skrivnostne občutke,
nikoli postarane;
monotonih misli bredem po koncu poletja,
kjer nihče več ne hiti mimo koga -
na obrežju venečih trav,
diham v kristal samote,
praznih rok dojemam stisko
privajeno daljni zgodbi,
ki jo nosim v sebi
za neizogibno izročilo jeseni,
ko bo v vsaki kaplji jokalo,
odgovore vprašanj brez zatikanja,
v ponovljeno čakanje spremenilo.
Globok občutek neizogibnega,
kot kamnu bližina črnega maha,
preveva toplino kraja poletja;
sprijaznjena – polna sočutja
med vlakni pogubnih delov sebe –
s smehljaji mojih vzdihov
zavajam stražarje samote,
kot svetloba sonca - sence ,
nad pogubno platano poletnih raz.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
Milena Sušnik Falle, 10 november 2012
V novembru
se večeri plazijo
v naročje spokoja;
pod njegovim
ogrinjalom
skrivam
goloto
svojega molka,
svojih ust.
Na koncu
brvi tišine
umirajo sanje
preteklih dni,
kot trte
v novembru;
to je čas
doživetja
narave v osami,
prepoznavanje
svoje motne slike;
to je čas
nostalgije
za toplim soncem,
sprejetim
kot hostijo.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)
Milena Sušnik Falle, 8 october 2012
V sebi
nosim strah -
neskončno,
skrivno,
ranljivo
me napaja.
Nič ni
prizaneseno -
vse je eno,
kar me obdaja.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)
Milena Sušnik Falle, 3 october 2012
Na oddaljenih
dneh vročega poletja
zaznamek spomina…
…na tistem mestu,
kjer se sonce razteza
do rdeče zarje,
kjer se z imenom
na ustih
ustavljajo trenutki.
Milena Sušnik Falle – Slovenija
(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)
Milena Sušnik Falle, 12 september 2012
Dežuje...
kot bi nebo krvavelo
čez strehe.
Deževje
se sanja
v plašč
zelenih polj.
Stoletna lipa,
samotarka,
rahzlo v dežnih kapljah šumi,
skrivnostno ziblje misli
tistih,
ki več jih ni.
Deževje
se sanja
v plašč
zelenih dreves.
In ko pridejo dnevi
sonca,
hočem razumeti
le čar dreves
in
prijateljstvo vetra.
Milena Sušnik Falle - Slovenija
(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)
Milena Sušnik Falle, 12 september 2012
Jesenski čas
umirja
silne čute
poletja.
V spominih
te srečujem
v obarvani
tišini,
vedno na istem
mestu,
ker poti
ni več nobene.
Sanjarim
v oklepu
razpadlih besed
na preperelih
stopinjah
odhajanja,
dokler veter
z jesenskimi prsti
trosi po mrzlem
oktobru
porjavele liste...
Milena Sušnik Falle
(pesniška zbirka Prozorni kristali jutra)
Poetry
Prose
Photography
Graphics
Video poems
Postcards
Diary
Books
Handmade
