Poezja

Novembrski bregovi noči
prepojeni hladom in vnemo
vozlov jesenskega vetra,
burijo utesnjeno temino,
v brezizhodne občutke
ritualnega kroženja
počasnih jesenskih ur,
raznašalk stoka samote
do obzorja jutranje svetlobe
osiromašene sonca,
ko bomo drug ob drugem,
zaverovani le vase,
ob stebrih zore
dohitevali svoje navade,
ob zapuščenih cestah
svojih vsakdanjih zgodb,
iskali prehodne poti
za udar novega stvarjenja.  
 
 
V tej noči postajam misel,
obvisela za pogledom
razhajanja topline s hladom,
izgubljam pulz žalosti,
trgam molk v preblisku videnja
spopada tesnobe z naravo,
ki z mrazom pušča odtise
izven zidovja tople izbe  –
uzrla neslišna govorica,
v pridihu jesenskega ostanka
poraja slutnjo vračanja vase,
priklonjeno oddaljena
prepuščena zavetju skrivnosti,
v razmišljanju primerljiva
z mrzlo grudo zemlje,
ki v bitki s trpkim hladom
varuje korenine rastja
za pomladna oživljenja.
 
Milena Sušnik Falle - Slovenija