Poezja

Na pomlad
čakam,
da pride mimo
izza potopljenih let,
nekdo, ki več ga ni;
na praznik
brstečih tulipanov,
ko v duši otipam
zavetje tistih čutnih rok,
žarečih v mehkobi dotika,
nepreklicno samo mojih;
nedeljiv simbol sreče,
kot v venček povezana
bela omela,
viseča na vratih
vsakoletnega
božičnega večera.


Čakam – skrivoma,
da pride mimo
nekdo, ki več ga ni,
z mehkimi stopinjami
po stezi znani,
kot da se bojim,
da prazen dan
ne bi zaslužil
polnega jutra;
v pričakovanju
sem kot deroča reka,
ki človeka nosi,
spodkopava tla,
neizprosno pogubljivo,
sončnost pomladne slike
slikovitih iluzij,
upanje dohiteva.



Milena Sušnik Falle - Slovenija

pesniška zbirka Tempus fugit – Čas beži